Botanično
ime
Domovina
Kratka zgodovina
Uporaba
Delovanje
Medicinska uporabnost
Botanično ime:
največ jih pripada rodu Psilocybe, po ena izmed njih pa rodovoma Stropharia
in Conocybe.
Domovina:
Srednja Amerika in Mehika
Kratka zgodovina:
prvi španski osvajalci Mehike v začetku 16. stoletja so poročali o čudežnih
svetih gobah, ki so jih indijanska plemena južne Mehike uporabljala pri
ritualnih obredih. Španski frančiškan Bernardino de Sahagún je leta 1529
opazil, da Azteki iz majhne gobe, imenovane teonanacatl (božje meso),
pridobivaju opojno pijačo, pod delovanjem katere se predajo plesu in petju,
podnevi in ponoči. Teonanacatl je olajševal pogovore z bogovi, predvsem
pa je služil vračem in prerokom. V opisih starih kronistov lahko beremo,
da so se Indijanci za časa svečanega kronanja azteškega vladarja Montezume
napili teonanacatla, nato doživljali vizije in odkrivali prihodnost, mnogi
pa so povsem izgubili razum in se med seboj pomorili. Te indijanske svete
gobe so krščanski misijonarji poskušali iztrebiti. Trdili so, da so vražje,
ker so menili, da predstavljajo glavno oviro za širjenje krščanstva. Gobe
so vračem omogočale prehode v ekstatična stanja, uvid v prihodnost, ugotavljanje
vzrokov bolezni in načinov zdravljenja. Indijanci naj bi se, po opisih
španskih kronistov, pod vplivom teonanacatla obnašali kot ponoreli, se
vzpenjali na hribe, kričali, prepevali in plesali, naslednji dan pa naj
bi neprekinjeno jokali, da bi z lastnimi solzami izprali iz oči vizije,
v katerih so sami sebe opazovali pri umiranju ali kako jih žrejo divje
zveri. Španci so se teh gob bali, zato jih sami niso uporabljali. Vse
do pred približno petdesetimi leti so menili, da je kult svetih gob med
mehiškimi Indijanci popolnoma izkoreninilo pokristjanjevanje. Skupina
raziskovalcev pa je med leti 1936 in 1938, med raziskovanjem običajev
indijanskih plemen v planinah države Oaxaca v južni Mehiki, odkrila, da
se tam nekatere vrste majhnih gob še vedno uporabljajo kot magično, čarovno
sredstvo. Te gobe se uporabljajo mnogo redkeje kot sveti kaktus iz severnega
dela dežele. Morda je vzrok v tem, da za razliko od pejotla pri daljšem
shranjevanju izgubijo svojo učinkovitost.
Uporaba:
rešitev skrivnosti mehiških in srednjeameriških svetih gob znanost za
spremembo dolguje amaterjem. Gordon Wasson in njegova žena sta v letih
1953 in 1955 opravila nekaj ekspedicij v oddaljene planinske kraje južne
Mehike v državi Oaxaca, v pradomovino indijanskih plemen Mazatekov in
Zapotekov. Wassonova sta leta 1955 v neki planinski vasi plemena Mazatekov
prisostvovala pri nočnem obredu svetih gob, imenovani velada, kar pomeni
"nočno bedenje". Ritual se, po besedah Gordona Wassona, prične zvečer,
v zaprtem prostoru, vodi pa ga svečenica kulta starka Maria Sabina, imenovana
curandera, ki ji pomagata njena hči in en deček. Curandera najprej leže
na tla in okoli sebe zloži ves pribor: kakav, koruzo, zeleni tobak, nekaj
kokošjih in puranjih jajc, medtem pa gori smola kopal in cel prostor napolnjuje
z aromatičnim vonjem. Obred dejansko vsebuje tudi krščanske elemente.Curandera
kleči, se prekriža, poziva Sveto Trojico in nekatere svetnike. Potem vzame
nekaj gob, jih podrži nad gorečo smolo in jih nato dve in dve počasi žveči
in golta, na koncu pa odgovarja na vprašanja tistih, ki so prišli po nasvet.
Obred je zelo zahteven in traja celo noč, vse do zore. V tem času lahko
vsakdo izmed prisotnih poje svete gobe, toda nihče ne sme pred zaključkom
obreda zapustiti prostora. V letu 1956 se je ekspediciji poleg Wassona
in njegove družine pridružil še svetovno znani francoski mikolog Roger
Heim. Profesorju Heimu je uspelo določiti številne gobe, ki jih Indijanci
uporabljajo v čarovniške namene. Večina teh gob je predstavljala nove,
do tedaj še neznane vrste. Največ jih je pripadalo rodu Psilocybe, po
ena izmed njih pa je pripadala rodovoma Stropharia in Conocybe. Roger
Heim je mehiške gobe poskušal umetno vzgojiti v Parizu. Najlažje je bilo
vzgojiti vrsto, ki so jo Indijanci najbolj uporabljali, Heim pa ji je
dal znanstveno ime Psilocybe mexicana.
Delovanje:
ko je Heim vzgojil dovolj veliko količino teh gob, da je zadostovala za
kemijsko analizo, jih je predal že takrat znanemu raziskovalcu halucinogenov,
švicarskemu kemiku in farmacevtu Albertu Hofmannu. Hofmann je priredil
ekstrakte gob in najprej poskušal reakcijo raziskati na živalih: ekstrakte
je dal mišim, podganam, psom in mačkam, vendar ni odkril posebnega učinka,
zato je domneval, da so gobe izgubile svoje učinke. Odločil se jih je
poskusiti še sam. Pojedel je 32 posušenih gob. Za razliko od poskusnih
živali je občutil zelo močno reakcijo, ki jo je opisal natanko takole:
"Trideset minut po zaužitju gob, se je svet pred mojimi očmi začel nenavadno
spreminjati. Vse okrog mene je je pridobilo mehiški izgled. Predpostavljal
sem, da me bo spoznanje o mehiškem poreklu gob navedlo, da si bom pod
njihovim vplivom predstavljal mehiško družbo, a sem vseeno poskušal na
stvari okoli sebe gledati čim bolj normalno. Toda vsi napori, da bi svet
okrog sebe videl v njegovih realnih oblikah in barvah, so ostali brezuspešni.
Tako zaprtih kot odprtih oči sem videl le mehiške motive in barve. Zdravnik,
ki mi je poskušal izmeriti krvni pritisk, se je pred mojimi očmi preobrazil
v azteškega svečenika. Čeprav je situacija bila zelo resna, sem se zabaval,
ko je germanski obraz mojega kolega dobival indijanski izraz. Na vrhuncu
intoksikacije, uro in pol po zaužitju gob, je hitro menjavanje slik in
abstraktnih motivov različnih oblik in barv doseglo tako visoko stopnjo,
da sem se zbal, da se bom utopil in izginil v vrtincu oblik in barv. Čez
približno šest ur so sanje ponehale. Nisem si niti predstavljal kako dolgo
je trajalo moje stanje. Čutil sem, da je moja vrnitev v vsakodnevno realnost
bila srečna vrnitev iz nekega nenavadnega, fantastičnega, toda realno
doživljenega sveta v stari, poznani dom." Ta Hofmannov eksperiment dokazuje,
da večina poskusnih živali ni primerna za raziskovanje efektov halucinogenih
drog. Človek zaradi bolj razvitega centralnega živčnega sistema bolj specifično
in močneje reagira na take droge. Kmalu je Hofmannu uspelo identificirati
in sintetizirati glavne aktivne sestavine teh gob, dva alkaloida, derivata
4- hidroksitriptamina, ki ju je poimenoval psilocibin in psilocin. Izkazalo
se je, da je delovanje psilocibina, alkaloida, ki prevladuje v vseh halucinogenih
gobah, podobno delovanju meskalina in sintetičnega preparata lizergina,
ki je bolj znan kot LSD (tudi tega je odkril Hofmann). Srednja oralna
doza psilocibina za človeka znaša od 5 - 10 mg in zadostuje 2 gramoma
posušenih gob Psilocybe mexicana. Psilocin je 1,4 krat močnejši od psilocibina,
kar odgovarja razmerju molekulski tež teh dveh alkaloidov. Ugodna oziroma
neugodna izkušnja je, tako kot pri nekaterih drugih halucinogenih, odvisna
od predhodnega razpoloženja, oziroma od pozitivnega ali negativnega odnosa
posameznika do droge. Pod vplivom psilocibina se človeku najprej razširijo
zenice, poveča se srčni utrip in krvni tlak. Pojavljajo se tudi težave
pri koordinaciji gibov in občutek depersonalizacije (razosebitve). Popačen
je občutek za dojemanje časa, razdalj in barv, preteklost se meša s sedanjostjo,
šumi postanejo izrazito glasni.
Medicinska uporabnost:
pri poskusih uporabe psilocibina za zdravljenje duševnih bolnikov so ugotovili,
da se nekaterim bolnikom, ki so utrpeli amnezijo (izgubo spomina), vrača
spomin in da vase zaprte osebe z depresijami postanejo bolj dovzetne za
pogovore.
Prevod: Andreja in Barbara
LITERATURA:
Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb
1989
Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989
Vse pravice pridržane Konoplja.org
Obvestilo za obiskovalce:
Zaradi obsežnosti snovi bodo informacije postopoma objavljene.
Tomaž
Vodja projekta Konoplja.org
V živo na Radiu Celje
sreda ob 21.00 uri
Frekvenca:90,6mhz; 95,1mhz; 95,9mhz; 100,3mhz
Elektronska pošta: