Botanično
ime
Domovina
Kratka zgodovina
Uporaba
Zanimivosti
Delovanje
Medicinska uporabnost pejotla
Literatura
Botanično ime: 
Lophophora williamsii
Druga imena (glede na različna plemena): hikori, hikuli, huatari, seni,
wokowi…
Domovina:
suho področje okoli reke Rio Grande v severno-vzhodnem delu Mehike in
Teksasa.
Kratka zgodovina:
najstarejši zapis o pejotlu izvira iz dela "De historia plantarum novae
Hispaniae" (1651), avtorja Francisca Hernandeza. V delu navaja: " Tisti,
ki ga jedo, lahko predvidijo dogodke ali odkrijejo tistega, ki mu ukrade
kakšno orodje ali kaj drugega." Nekaj let kasneje je o tem kaktusu poročal
španski frančiškan Bernardino de Sahagun:” Kdor je pejotl, gleda
zastrašujoče ali smešne vizije. Takšna zastrupitev traja dva ali tri dni,
potem preneha. Pejotl daje Indijancem pogum za borbo in jim omogoča, da
ne čutijo strahu in lakote, niti žeje. Prepričani so, da jih pejotl obvaruje
pred vsemi nevarnostmi. ” Neki drugi cerkveni kronist je leta 1591
zabeležil, da tisti, ki uživa pejotl, vidi strašne vizije kot je sam hudič,
in da lahko prerokuje prihodnost. Prepričan je bil, da je kaktus zvita
ukana samega Satana. Inkvizicija (*srednjeveško cerkveno sodišče) je leta
1620 ožigosala uporabo pejotla. Španskim osvajalcem pa vseeno ni uspelo
iztrebiti tega kulta v Mehiki, čeprav so to skušali storiti z vsemi razpoložljivimi
sredstvi. Kršitelje so bičali in celo ubijali. Špance je motilo predvsem
to, da so domorodci posušeni pejotl uživali skoraj na isti način kot se
pri katoliškem obredu uživajo hostije. V nekem katoliškem priročniku iz
1760. leta iz Mehike je uživanje pejotla izenačeno z ljudožerstvom. Na
silo krščeni domorodci so se začeli s pomočjo pejotla pogovarjati z Jezusom
Kristusom in posameznimi krščanskimi svetniki, ki so zamenjali njihove
dotedanje duhove in bogove.Kadar so v naravi naleteli na sveti kaktus
so se mu vedno s spoštovanjem poklonili in prekrižali. V mehiški folklori
je še vedno živo verovanje v svetnika, očeta pejotla, El Santa Nina de
Peyotla, ki naj bi se pojavljal v planinah, kjer pejotl raste. Po letu
1880 se je kult pejotla preko reke Rio Grande začel širiti med indijanska
plemena Kiowa in Komanchi iz ZDA. Ta plemena so hitro zasnovala posebno
obredno uživanje pejotla, v katerem so se prepletali krščanski in poganski
elementi. Kult halucinogenega kaktusa se je nenavadno hitro širil, zahvaljujoč
psihoaktivnim lastnostim pejotla in dejstvu, da je užival ugled univerzalnega
in nadnaravnega zdravila. V dvajsetih letih 20. stoletja je bilo v ZDA
več kot 1300 privržencev kulta pejotla, ki je zajel okoli 40 plemen. Pripadniki
kulta so se legalno organizirali kot "Native American Church "(Cerkev
amerških domorodcev), ki združuje krščanske elemente s poganskimi. Po
pričevanju očividcev ni v nobenem drugem cerkvenem obredu toliko ponižnosti,
pobožnosti, dostojanstva, discipline in upoštevanja strogih pravil, kot
ravno v kultu Svetega kaktusa. Skozi leta se je kult pejotla vse bolj
približeval krščanstvu, z zagovarjanjem dobrih del, ljubezni do bližnjega
in drugih načel idealiziranega krščanstva.
Uporaba:
nadzemni del kaktusa v cvetu narežejo v tanke rezine, imenovane tudi "meskalinski
gumbki ", ki jih nato sušijo na soncu. Med strogo določenim ritualom rezine
najprej navlažijo s slino, nato jih z dlanmi oblikujejo v kroglice in
jih zaradi grenkega okusa samega pejotla pogoltnejo brez žvečenja. Indijanci
iz plemena Kiowa vsako soboto ponoči ob ognju pogoltnejo dvanajst tovrstnih
kroglic.
Zanimivosti:
podobnost med krščanskim obredom in obredom kulta pejotla povzroča dileme
pri predstavnikih Cerkve in antipsihadeličnemu krogu v ZDA, saj pripadniki
kulta, navkljub redni intoksikaciji z meskalinom, ne kažejo znakov mentalnega,
fizičnega ali moralnega propadanja. Njihovi obredi so tihi, mirni in potekajo
v atmosferi zbranosti in kontemplacije (globokega razmišljanja). Antropologi,
ki so preučevali kult pejotla so složno zaključili, da gre za pravo religijo
in ne za izgovor za drogiranje, kot so poskušali vsiliti krščanski misionarji.
Pripadniki kulta pravijo: " Beli človek zna brati in o božji besedi bere
v Bibliji. Indijanec ne zna brati, zato božjo besedo izve od pejotla."
Nekatera plemena v Mehiki, ki živijo na področjih, kjer pejotl ne raste,
enkrat letno romajo do mesta, kjer nabirajo sveti kaktus. Tako včasih
prehodijo več kot 400 kilometrov. Načrt takega romanja je natančno določen
in velja že več stoletij. Posušene rezine pejotla imajo kemijsko stabilno
sestavo in tudi z daljšim shranjevanjem ne izgubijo učinkovitosti. Zahvaljujoč
tej lastnosti se je kult svetega kaktusa razširil tudi na področja s hladnejšo
klimo, kjer drugače kaktus ne uspeva. Tako so se pripadniki kulta na severu
legalno oskrbovali s pejotlom po pošti. Danes je v večini držav v ZDA
trgovina s pejotlom prepovedana, toda v indijanskih rezervatih je mogoče
kupiti rezine svetega kaktusa. Pejotlu grozi izumrtje, saj so rastlino
v želji po psihadeličnih izkušnjah nekontrolirano trgali skupaj s koreninami
in jo tako neusmiljeno iztrebljali. V zadnjem času nekateri pripadniki
kulta poskušajo zaščititi rast kaktusa.
Delovanje:
fiziološko delovanje pejotla je skorajda identično učinku njegovega glavnega
alkaloida meskalina, ki ga posušen kaktus vsebuje od 4 do 7 procentov.
Meskalin so iz pejotla izolirali leta 1896 in je po svoji kemijski strukturi
3,4,5- trimetoksifeniletilamin. Prvo sintezo (umetno sestavitev) meskalina
so izvedli leta 1919. Drugi manj pomembni alkaloidi v pejotlu so: anhalamin,
anhalonidin, pejotin, anhalonin in lofoforfin. Na ilegalnem trgu v ZDA
je večinoma prisoten sintetični meskalin, ki nima tako neugodnega okusa
kot pejotl, dozira pa se od 0,2 do 0,6 grama. Pogosto se pojavlja tudi
pomešan s PCPjem (angelski prah). Mnogi avtorji so podrobno opisali halucinacije
po zaužitju pejotla ali čistega meskalina. Efekti so podobni delovanju
psilocibina ali LSD-ja. Značilne so nenavadno svetlikajoče, sijoče in
obarvane vizije, ki se premikajo podobno kot kaleidoskop. Pojavljajo se
tudi slušne, vonjalne, okušalne in otipne halucinacije ter občutek lebdenja
in breztežnostnega stanja. Izčrpne raziskave o učinkih meskalina je na
Univerzi v Chikagu med prvimi izvajal Heinrich Klüver (1926). Ugotovil
je, da je po uživanju te substance nemogoče gledati v bel zid, ne da bi
na njem videli lesketajoče forme, ki jih je razvrstil in opisal kot tunel,
lijak, rezbarijo, filigran, šahovsko ploščo, pajčevino in spiralo. Delovanje
meskalina sta na sebi preskusila tudi dva velikana svetovne književnosti
in pri tem izkusila dva različna in celo nasprotna učinka. Angleški pisatelj
Aldous Huxley je v svojem delu "Vrata spoznanja" ("The Doors of Perception")
podal mojstrsko interpretacijo delovanja meskalina. Huxley je odobraval
uporabo meskalina in psilocibina kot dopustnima sredstvoma za širjenje
čutnih zaznavanj in razpona zavesti, za drugačno, bogatejše doživljanje
realnosti in za odkrivanje smisla življenja. Francoska književnica Simone
de Beauvoir pa v svojem delu " La force de l'age" (1960) piše, da je Jean
Paul Sartre imel z učinki meskalina zelo neprijetno in mučno izkušnjo
z zastrašujočimi vizijami. Sartre je gledal, kako se pred njim dežniki
spreminjajo v ptiče mrhovinarje, okrog sebe je videl okostnjake, gromozanske
rake,
Boril se je s hobotnico, ki je bila močnejša od njega. Belgijski
pesnik in slikar Henri Michaux, po svojem prepričanju ateist, je po zaužitju
pejotla nad seboj zagledal "na tisoče bogov". Zavedal se je, da je to
nemogoče, toda bogovi so bili nad njim kot resnični in naravni. Občutil
je, da živi v višji dimenziji in da ni zaman živel. Tudi pesnik Allen
Ginsberg in filozof Alan Watts sta, poleg drugih halucinogenov, eksperimentirala
tudi z meskalinom. Ameriški etnolog in antropolog Carlos Castaneda v svojih
knjigah opisuje, kako indijski vrač don Juan pejotlu pripisuje lastnosti
učitelja. Sam Castaneda je pod vplivom pejotla domnevno čutil, da postaja
prozoren. Po odkritju LSD-ja , ki deluje približno 10000 krat močneje
od meskalina, sta pejotl in meskalin v krogih ameriških intelektualcev
in psihadelikov povečini izgubila nekdanji pomen in popularnost. Opomba:
podatkov o uporabi pejotla in meskalina v naši državi žal nimamo.
Medicinska uporabnost pejotla:
v študiji, objavljeni 1940, raziskovalec halucinogenega rastlinja Richard
E. Schultes poroča, da je pejotl zaradi svojih magično zdravilnih lastnosti
pri severnoameriških Indijancih bolj cenjen kot zdravilo in ne le kot
ritualna droga. V novejšem času je pejotl zamenjal številne iz preteklosti
poznane zdravilne rastline in postal pri mehiških Indijancih skoraj univerzalno
zdravilo. Z njim zdravijo tuberkulozo, spolne in kožne bolezni, gripo,
diabetes, revmatizem, krče, različne rane, poškodbe, ugrize živali in
drugo. Nekateri Indijanci svojo čvrsto konstitucijo, zdravje in dolgo
življenje pripisujejo redni uporabi pejotla, drugi pa verjamejo, da droga
deluje profilaktično (varovalno) proti urokom in čarovnijam. Pejotl ugodno
deluje v primerih angine in astme ter kot analgetik. Pred kratkim so v
kaktusu odkrili substance z izrazitim antibiotičnim učinkom in to na stafilokoke,
ki so drugače odporni proti penicilinu. Dokazano je tudi ugodno delovanje
pri zdravljenju nekaterih očesnih bolezni.
Prevod: Andreja in Barbara
Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb
1989
Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989
Vse pravice pridržane Konoplja.org
Obvestilo za obiskovalce:
Zaradi obsežnosti snovi bodo informacije postopoma objavljene.
Tomaž
Vodja projekta Konoplja.org
V živo na Radiu Celje
sreda ob 21.00 uri
Frekvenca:90,6mhz; 95,1mhz; 95,9mhz; 100,3mhz
Elektronska pošta: