Botanično
ime:
Druga imena:
Domovina:
Kratka zgodovina:
Zanimivost
Delovanje:
Botanično ime:
praške izdelujejo iz skorje dreves iz rodu Virola (V.calophylloidea, V.
calophylla, V. elongata)
Domovina:
južna Amerika, tudi Kolumbija in področje reke Orinoco v Venezueli ter
severno od Rio Negra v Braziliji.
Kratka zgodovina:
Nemški antropolog Theodor Koch-Grünberg je leta 1909 poročal o psihoaktivni
drogi, ki so jo nekateri domorodci s področja reke Orinoco uživali pri
obredih. Drogo so njuhali izključno plemenski vrači skozi votlo trsko
in takoj začeli divje skakati, plesati in vreščati od smeha. To halucinogeno
sredstvo tamkajšnji Indijanci imenujejo hakudufha. Pridobivajo ga iz ostrgane
skorje drevesa, ki jo kuhajo z vodo v glinenih loncih, dokler voda popolnoma
ne izhlapi. Ostanek v istem loncu kuhajo na majhnem ognju in inhalirajo
s pomočjo bambusove cevke v obliki črke V. Nekateri si s pomočjo druge
osebe vpihujejo drogo v nos skozi votlo ptičjo kost. Brazilski botanik
A. Ducke je leta 1939 ugotovil, da ne gre za isto rastlino kot pri prašku
cohoba. Za njeno pripravo se uporablja drevo iz džungle, ki pripada rodu
Virola. Za to drogo je med plemeni našel naziva yato in epéna . Zdi se,
da je isto drogo opisal nemški raziskovalec Georg Seitz, ki je med leti
1955-65 opravil več ekspedicij med Waika Indijanci. Odkril je, da ta plemena
njuhajo prašek z imenom epéna, ki ga pridobivajo iz skorje drevesa Virola
calophylloidea. Notranji del skorje tega redkega drevesa se ostrga, ostružki
se zberejo na palmove liste in nato prenesejo v vas, kjer jih posušijo
nad majhnim ognjem. Po dolgotrajnem sušenju ostružke zmeljejo v prah.
Medtem pripravijo še drugo sestavino praška, ki jo imenujejo ama asita.
Amo asito pridobivajo iz skorje visokega drevesa. Nastrgano in posušeno
skorjo zakurijo, ostali pepel pa zmešajo z epéno. Četrti raziskovalec,
ameriški etnobotanik Richard E. Schultes, je v pragozdovih Amazonke 12
let živel z indijanskimi plemeni. Po njegovem opisu gre za neko vrsto
rdeče smole, ki se pripravlja z mešanjem nastrgane notranje skorje omenjenega
drevesa, z dodatkom pepela. Zabeležil je tudi dve drugi imeni, ki so jih
domorodci uporabljali za praške: yakée in paricá. Dokončno je identificiral
poreklo teh praškov. Za pridobivanje tega halucinogenega sredstva, služijo
skorje treh dreves iz družine Myristicaceae, pepel pa pridobivajo iz skorje
mahu Elisabetha princeps.
Zanimivosti:
Zanimivo je, da Waika Indijanci uporabljalo smole iz skorje Virola kot
strup za puščice.
Delovanje:
pri zaužitju te droge se najprej pojavi močna vznemirjenost, nato nastopijo
krči v udih, trzajo tudi obrazne mišice. Nemogoče postane uskladiti gibe
mišic, pojavi se bruhanje, vizualne halucinacije, na koncu pa nastopi
globok sen. Droga drugače ni niti najmanj nenevarna. Zabeleženi so težki
primeri zastrupitve med poskuševalci. Mehanizmi delovanja in sestavine
te droge so bili predmet mnogih preučevanj. Najprej so znanstveniki njen
učinek pripisovali predvsem prisotnosti miristicina, strupene učinkovine,
ki je značilna za mnoge vrste družine Myristicaceae (prisotna je tudi
v muškatnem orehu). Kasneje so v skorji večine vrst Virola dokazali dimetiltriptamin
(DMT) in nekaj drugih sestavin triptaminske strukture. Tudi tu lahko najdemo
sestavine specifičnega halucinogenega delovanja kot pri drogah teonanacatl,
ololiuqui in cohoba. Danes prevladuje mišljenje, da izvira karakteristično
delovanje drog pridobljenih iz Virola vrst iz kombiniranega efekta triptaminskih
spojin in miristicina, pri čemer ima dominanten učinek dimetiltriptamin.
Prevod: Andreja in Barbara
Opojne droge, Mr Marko Nicović, Jugoart , Zagreb
1989
Svijet halucinogenih droga , Ljubiša Grlič, Globus, Zagreb1989
Vse pravice pridržane Konoplja.org
Obvestilo za obiskovalce:
Zaradi obsežnosti snovi bodo informacije postopoma objavljene.
Tomaž
Vodja projekta Konoplja.org
V živo na Radiu Celje
sreda ob 21.00 uri
Frekvenca:90,6mhz; 95,1mhz; 95,9mhz; 100,3mhz
Elektronska pošta: