datum: 7. 6. 2016
Osupljiva pričevanja o ozdravitvah s shoda za konopljo
Brez ekscesov, brez cenene demagogije in tudi brez omembe vredne policijske navzočnosti je prejšnji teden v ljubljanskem parku Zvezda potekal vseslovenski shod v podporo konoplji. Pionirji tako zdravstvene kot industrijske uporabe te plemenite zeli se na svojih stojnicah niso dali odgnati niti dvema precej brutalnima nalivoma. Če si bil samo malo firbčen, so te aktivisti in tudi čisto navadni podjetniki na pestri paleti stojnic z redko, v naši družbi čedalje bolj primanjkujočo radostjo poučili o marsičem.
Fantje in dekle iz študentskega podjetja Switch hempwear so mi denimo povedali, da je konoplja tako trpežna reč, da so na lastne oči videli srajco, ki je bila po petdesetih letih še povsem primerna za nošnjo. Rok Svetek, gonilna sila podjetja Good Green, me je navdušil za vrhunsko konopljino olje, shranjeno v posebnem biofotoničnem steklu, ki prepušča samo pozitivne vplive iz okolja. Avstrijski izdelovalec vrvi Nikolaus Eisserer je na starih dedkovih strojih stebla konoplje pred vsemi korenjaško pretvarjal v za industrijsko predelavo primerna vlakna. Medtem ko si je isti snop vlaken dvakrat zapored razneženo pritisnil k srcu, mi je zaupal, da morajo biti v Avstriji vrvi po gledališčih in kinih obvezno iz konoplje, saj umetne ob požaru v prostor sproščajo preveč strupenih kemikalij. Gregor Zorn, kanabinoidni svetovalec pri podjetju Herbeks, se je pohvalil, da so nedavno s povsem legalnimi kapljicami iz eko konoplje pozdravili tri dekleta, ki so si zaradi hude tesnobe prej komajda upale iz hiše.
Vsa Evropa išče smolo.
O vsakem izmed teh dejstev bi lahko napisali poseben članek – in kakšnega gotovo bomo. A vprašanje rehabilitacije konoplje največ zanimanja v javnosti za zdaj zbuja zaradi domnevno čudežnih učinkov na človeško zdravje.
Prav te tedne smo tako lahko prebrali intervju z Borutom Štrukljem z ljubljanske Fakultete za farmacijo, ki je v sodelovanju z več podjetji pomagal spisati predlog uredbe o gojenju medicinske konoplje v Sloveniji. »Nenadoma se je zgodilo, da celotna Evropa išče konopljino smolo, nikjer pa je ni mogoče kupiti,« je povedal za Delo. In še: »Ne razumemo, zakaj Slovenija čaka s to zakonodajo. Hrvaška se bo gojenja lotila zelo hitro, ima že podpisane pravilnike. Mi pa bomo spet nekaj uvažali, namesto da bi izdelovali sami.«
Da pri uporabi konoplje v medicinske namene očitno res poteka nezaustavljiv proces, je na shodu pričala parada ozdravljencev na odru. O nekaterih ste marsikaj sicer že lahko prebrali na straneh te revije, a zaradi pomena teme gotovo ne bo nič narobe, če hitro strnemo njihova tokratna pričevanja.
Od levkemije do limfoma.
Najprej je svojo izkušnjo z zbranimi delil rosno mladi judoist Žiga, ki je s pomočjo konoplje premagal levkemijo. Povedal je, da je dolgo verjel uradni medicini. »A ko mi je kemoterapija dobesedno raztrgala glavo, sem bil triindvajset dni v komi. No, potem sem začel uživati konopljo v obliki svečk in od takrat sem vedno bolje. Zdaj sem stabilen že od novembra 2015.«
Naslednja je na oder stopila gospa Tjaša, ki ji je s konopljo uspelo obrzdati glioblastom, torej maligni možganski tumor v četrti fazi. Zdravniki so ji najprej postavili napačno diagnozo epilepsije. Ko so vendarle ugotovili, da ima tumor, so ji po statistiki odmerili še od 14 do 16 mesecev življenja. »Na srečo sem že prej raziskala blagodejne učinke konoplje, zato v meni sploh ni bilo nobenega dvoma. A potem se znajdeš v hudi zagati, kje dobiti dovolj kakovostno blago. Ves čas živiš v strahu, da ti bodo prodali slabo kakovost, pa tudi stroški nabavljanja na črnem trgu so visoki … Zato smo se doma odločili za samooskrbo. A to nam je na vrata prineslo kriminaliste, še vedno smo v postopku – to pa je stres, ki si ga ljudje, ko se bojujejo za življenje, preprosto ne morejo privoščiti.«
Naslednjega pričevalca v parku Zvezda ni bilo treba posebej predstavljati, to je bil kljub štirim desetletjem še vedno udarno najstništvo izžarevajoči Štefan oziroma Steffanio iz skupine Game Over. »Zelo v redu sem,« se je pohvalil, »trenutno nimam nobenih težav, in to kljub trem letom kemoterapije!« Redni bralci gotovo vedo, da je tudi Štef premagal raka četrte stopnje, le da je bilo njegovemu prekletstvu ime limfom. »Konopljo sem žal odkril šele po letu in pol kemoterapije. Če bi jo odkril prej, se za kemoterapijo najbrž sploh ne bi odločil, ker je bila to največja kalvarija v mojem življenju. Konopljino olje mi je bilo takrat prineseno naravnost v roke, ko sem ležal v bolniški postelji, saj nisem več mogel hoditi. Osebi, ki se je takrat tako zavzela zame, se iz srca zahvaljujem. Vsekakor ji dolgujem življenje.«
Naslednji govornik, gospod Janko, je po konoplji posegel, da bi pomagal takratni partnerki z multiplo sklerozo. Posadil je nekaj rastlin, a ga je nekdo prijavil in obiskalo ga je kar pet oboroženih kriminalistov. »Takrat sem se počutil kot izobčenec in kriminalec, tako se počutim še danes. Zaradi vsega, kar je sledilo, mi je razpadla družina in sam sem šel v osebni stečaj – mirno lahko rečem, da me je sistem skoraj pokopal.«
A od letošnjega februarja ima Janko v rokah neskončno pomemben papir – sodbo vrhovnega sodišča, da sme za lastne potrebe saditi osem rastlin konoplje. Zelo kmalu jo bo posadil za še ne osemletnega sinka, ki ima izredno hudo obliko diabetesa. »Doktorji so mi ga zašuštrali,« mi je pozneje zaupal, »po štirih mesecih so mu vbrizgali adenovirus, potem so ga dolgo nepravilno zdravili v bolnišnici, na koncu pa so dejansko potvorili njegovo kartoteko, da bi se oprali krivde.« A Janko bo za sinka naredil vse in še več, kar koli bo treba. »Pozivam vse stotisoče gospodinjstev v Sloveniji, naj vsako posadi svojo gredo konoplje,« je končal svoj srčni nagovor z odra, »saj vseh nas preprosto ne bodo mogli zapreti!«
Še bolj čustveno je bilo pričevanje gospe po imenu Lea, ki je s konopljo porazila dva raka. »Ob tem pa mi je konoplja povzročila tudi tisto, čemur v angleščini rečejo 'mindfuck' – ampak na res dober način! Omogočila mi je, da sem začela misliti s svojo glavo, da sem se končno postavila na svoje noge, da sem se naučila reči ne, da ne potrebujem več čustvene potrditve od okolice, da sem se začela ukvarjati z meditacijo in jogo, da sem naredila red tako v glavi kot v stanovanju, da sem iz življenja izločila vse negativne ljudi … skratka, da sem se končno naučila imeti rada! In to je najpomembnejše od vsega! Vse to dolgujem tej rastlini – moj partner, ki takrat ob moji diagnozi za konopljo ni hotel niti slišati in se je raje do konca oprijel pirovske flaše, pa je danes že pokojni. Tudi on je dobil raka.«
Tudi za starše!
Kot da vse to še ne bi bilo dovolj, je sledila še izkušnja gospe Petre iz Maribora. Petra je ustanoviteljica Zavoda 13, ki združuje družine otrok s posebnimi potrebami, in dobitnica posebnega državnega priznanja jabolko navdiha. Njena hčerka Sofija, ki ima danes pet let in pol, se je rodila s trisomijo 13, izjemno redko in še toliko bolj smrtonosno kromosomsko okvaro, zaradi katere kar 85 odstotkov prizadetih otrok umre že v prvem mesecu življenja.
A mala Sofija je povsem neserijska borka in se je nekako prebila do dobrih treh let življenja. Takrat je mamica v njeno zdravljenje vpeljala konopljine svečke. »Po tem je moja punčka v nekaj mesecih motorično izjemno napredovala. Bistveno bolje vidi, njena kronična vnetja ušes so zdaj zreducirana na dvakrat na leto, pa tudi njena splošna imunost se je izjemno izboljšala. Kakovost njenega življenja je preprosto neprimerljiva s tistim, kar je morala trpeti prej.«
Sofija dobi vsak dan dve svečki, zjutraj in zvečer. Mamica jih nabavlja pri prijatelju, ki konopljo goji biodinamično. S konopljo imajo izkušnje tudi nekateri drugi otroci iz Zavoda 13 in te izkušnje naj bi bile po večini zelo pozitivne. »Največja težava je lahko neinformiranost staršev. Marsikatera mamica se konoplje najprej mnogo preveč boji, potem ko jo otrok končno začne uporabljati, pa veliko prehitro pričakuje prevelike čudeže.«
Ključno je torej ozaveščanje staršev. Iskrivo pogumna Petra gre pri svojem razmišljanju še korak dlje: prepričana je, da bi morali biti terapije s konopljo deležni tudi starši hudo prizadetih otrok. Ta vloga namreč vse prepogosto prinaša uničujoče doze stresa. »Skrbeti za takega otroka, krmariti med vsemi zankami in pastmi, ki nate v tej vlogi prežijo v tej državi – to je neverjetno naporna naloga. In moram reči, da je pri tem konoplja tudi meni še kako pomagala. Da se razumemo, od svečk nisi prav nič zadet! Ko sem nekoč pred leti sama poskusila kolaček iz marihuane oziroma 'cookie', mi ni bila izkušnja prav nič všeč. Toliko da me niso odpeljali na urgenco! Svečke iz industrijske konoplje ti pa samo pomagajo, da lahko zvečer vsaj malo pozabiš na skrbi in se lepo naspiš. Da imaš torej vsaj čez noč tisti zapik; da ti ni treba biti ves čas na preži. To bi vsekakor srčno priporočila vsem staršem, ki so se znašli v podobnem položaju kot jaz.«
Zgovorno spričevalo.
Kot rečeno, tu našteti pričevalci so v resnici samo vrh naraščajočega vala zdravstveno načetih posameznikov, ki si tako pri nas kot po svetu pomagajo s konopljo. Po podatkih Zveze nevladnih organizacij na področju drog in njihove uporabe je takih v naši državi vsaj dvajset tisoč. Če to drži, potem je zelo zgovorno spričevalo slovenskega zdravstvenega sistema.
Ljudje, ki so tokrat spregovorili v parku Zvezda, spadajo v tisto redko, občudovanja vredno skupino, ki si o svojih tegobah upa govoriti javno. Podučeni pravijo, da je večina uporabnikov še vedno raje tiho, saj se raje povsem osredotočijo na lastno okrevanje. Je pa najbrž kar nekaj resnice tudi v trditvah kritikov s področja uradne medicine, ki pravijo, da javnost iz medijev izve samo o primerih čudežne ozdravitve. O neuspešnih zdravljenjih ne more slišati kaj dosti, dodajajo, saj tistih bolnikov preprosto ni več.
Kakor koli, rečemo lahko najmanj to, da naša družba potrebuje mnogo več informiranosti in strpnega dialoga o tej temi. Tudi zato je bila na začetku tega leta ustanovljena Zveza nevladnih organizacij na področju drog in njihove uporabe, nekakšna krovna koalicija slovenskih aktivistov. Njen predsednik je mož po imenu Dean Herenda. Ker drugače opravlja službo sekretarja za vodenje prometa in informiranje na Ministrstvu za infrastrukturo, se rad nasmehne, da kot uradnik zelo dobro pozna uradniško logiko in načine, kako se ji učinkovito upreti.
Ena Zvezinih prednostnih nalog v tem trenutku je ustvarjanje možnosti za dialog z Ministrstvom za zdravje. »Trenutno imamo namreč v državi skrajno bizarno ureditev, po kateri je konoplja nezakonita, njeni proizvodi pa ne … oziroma kdo ve, v bistvu vlada na tem področju velikanska zmeda! Konec marca letos je vlada odredila, da se 'Cannabis sativa' uvrsti v prvo skupino najbolj škodljivih drog, ki se jih tudi najbolj preganja. A zaboga, Cannabis sativa je vendar skupno ime za vse vrste konoplje, tudi za industrijsko!«
V zvezi nevladnih organizacij so najprej mislili, da gre samo za nov izbruh pregovorne nerodnosti in šlamparije slovenskih uradnikov. »A odkar smo videli njihove nastope po medijih na to temo, se je težko znebiti občutka, da gre za nekaj drugega. Veste, slovenski uradniki so mnogo preblizu farmaciji. Vsi pa vemo, da drži farmacija medicino za jajca. Na primeru konoplje se vidi, da je čezoceanski gospodarski sporazum de facto že sprejet. Zakaj si upam trditi kaj tako radikalnega? Ker je korporacijam z lobiranjem že uspelo v lekarne mimo socialnega dialoga spraviti svoje izdelke.«
»Dajmo, zbudimo se!«
O sintetičnih preparatih, ki so na voljo pri nas, aktivisti povedo bore malo spodbudnega. V izdelku, kot je denimo Sativex, pravijo, je naravna sinergija 140 kanabionoidov zreducirana na dva, torej na THC in CBD. Poleg tega naj bi bili ti farmacevtski izvlečki tako pri nas kot po svetu neprimerno dražji, kot bi bilo gojenje rastline ob dekriminalizaciji. Stranski učinki pa da so pogosto tako neprijetni, da se številni bolniki kljub vsemu strahu in stigmi še vedno mnogo raje podajo na črni trg.
»Pomisli malo,« mi je na srce položil eden od obiskovalcev shoda, »pomisli, kakšna bedastoča je naša trenutna zakonodaja! To je, kot če bi vlada odredila, da je paradižnik kot tak povsem nelegalen, vendar lahko v lekarni kupiš kečap v prahu! A seveda samo njihov, farmacevtski kečap v prahu!«
Še bolj radikalen je med slovenskimi podporniki konoplje legendarni aktivist Božidar Radišič, ki so ga prav te dni spet izpustili iz zapora. »Danes preprosto ne moreš biti tako bebav, da si ne bi znal priguglati tistih par osnovnih informacij,« je odkimal, medtem ko si je morda prižgal džojnt, morda pa tudi ne. »Če pa morda si tak bedak, potem najbrž ne spadaš na ministrstvo, kajne? Sama zdravilnost konoplje je danes tako zlajnana, da vsaj nekaj o tem ve že vsaka babica, le zakonodajalci očitno ne. Dajmo, Slovenci, zbudimo se že enkrat, ne bodimo take ovce – doumimo, da je konoplja samo najbolj očitni dokaz, kako zelo nas imajo ti ljudje za idiote!«
Podporniki legalizacije dvomljivce radi pozovejo, da raziščejo ureditve po primerljivih državah. »Na Portugalskem so itak dekriminalizirali čisto vse droge,« se žalostno namuzne Dean Herenda, »v Španiji so dekriminalizirali tako rastlino kot THC, Nizozemska je za to sinonim, v Italiji, na Malti in na Češkem so dekriminalizirali gojenje za osebno porabo … Mehika je pravico gojenja zapisala kot osnovno človekovo pravico, v Ameriki in Kanadi so dosegli neverjetne premike, celo v tradicionalno konservativni Švici je osebna raba dovoljena … Pri nas pa smo se letos s skrajno kriminalizacijo uvrstili v žalostno družbo držav, kot so Turčija, Pakistan in Savdska Arabija. Le da je naša posebnost še skrajno konfuzna zakonodaja, tako da je presoja o konkretnem primeru prepuščena predvsem dometu in trenutni dobri volji policistov in sodnikov. Poznate koga, ki bi si želel kaj takega?«