Ja, v bistvu sem imel v mislih dejstvo, da imam možgane in sem sposoben razmišljat. Lahko si zamislim celo, da je slabo dobro, lahko si zamislim da so zakoni, naravni ali človeški, le en pogled na dejstva. Dejstva pa so vseokoli mene. Vsak zakon omejuje človeško domišljijo. Po mojem mnenju je človek veliko več kot organsko živo bitje. Domišljija, odprt pogled na vse, kreativnost, to so stvari, ki jih zakoni omejujejo.
Marsikomu se zdi to butasto stališče, ampak jaz trdim, da je možno, živeti brez pravil, brez predsodkov, brez mej, brez ograj. Komunikacija brez preteklosti, sedanjost brez prihodnosti.
V človeku se skriva toliko idej, zakon je nasilje nad idejo. Družba brez družbe. Ljudje, ki jih srečujemo so naš svet, mi pa njihov, zakaj zakoni države so, če se kršijo od tistih, ki jih diktirajo. Zakaj ne vidimo tega vzgleda, ki nam ga dajejo. Zakoni so v glavi, misli, ki vežejo.
Jaz mislim, da je čas, da mi, ki smo razviti in kao civilizirani del človeškega telesa, začnemo mislit tudi na ljudi, ki jih hočemo srečevat v življenju, na tisti del človeškega telesa, ki je v bolečinah in lakoti. Če te boli prst na nogi, se preostanek telesa tudi ne počuti dobro. Jaz se ne počutim dobro. Omejen sem z vsemi ljudmi okoli sebe, ki pravijo, spusti se človek, pridi nazaj v realnost, delaj kar ti rečejo, bodi tiho, bodi posameznik ne celota. Potem ti drugi rečejo, pejdi drugam, naredi si svoj svet, saj imaš možnost. Ne. Ne gre tko. Realnost je vse preveč otipljiva, da bi pozabu trpljenje v misli, ki jo vidim v ljudeh. Zato ti to razlagam, da ne pozabiš kdo si, da si ti tisti, ki lahko vidiš razliko in jo spremeniš v nekaj pozitivnega. Vedno.