Naš dolgoročni načrt je zbrati čimveč strokovnih slovenskih mnenj o konoplji
in problematiki povezani z njo.
Uredništvo Konoplja.org
V živo na Radiu Celje
sreda ob 21.00 uri
Frekvenca:90,6mhz; 95,1mhz; 95,9mhz; 100,3mhz
INTERVJU
Z JAMESOM GRAUERHOLZEM O WILLIAMU S. BURROUGHSOU
W. Burroughs je bil eden izmed najvplivnejših literatov 20. stoletja.
Bil je ustanovni član društva, ki je kasneje postalo znano kot beatniško
gibanje. Znan je po naslednjih literarnih delih: Džanki (Junkie, 1953),
Goli obed (Naked lunch, 1959), Mesta rdečih luči (Cities of the Red Night,
1981) in Zadnje besede: Zaključni dnevniki Williama S. Burroughsa (Last
Words: The Final Journals of William S. Burroughs, 2000). V svoji dolgi,
plodni karieri je večkrat odkrito spregovoril o ostrem družbenem obravnavanju
uporabnikov drog.
Sledi intervju z Jamesom Grauerholzom, Burroughsovim sodelavcem in asistentom
od leta 1974 do avtorjeve smrti leta1997. Grauerholz se trenutno ukvarja
z njegovo biografijo. Intervju je bil objavljen v majski reviji High Times,
avtor intervjuja je Chris Simunek.
HT: Kdaj je Burroughs prvič poskusil konopljo? 
G: Večkrat je pripovedoval zgodbo, da je prvič poskusil konopljo, ko je
bil še najstnik - rojen je bil 1914, tako da se je to verjetno zgodilo
okrog 1930- v St. Louisu. S svojim prijateljem Kellsom Elvinsom je odšel
v trgovino, kjer so prodajali stvari kot so praški za kihanje, smejalni
plini, mila, ki ti počrnijo roke in prodajalec jima je prodal tudi nekaj
konoplje ter jima dejal: "Fanta, to je vijolična konoplja, najboljša stvar,
kar sem jih kdaj imel." Potem sta nekam odšla in pokadila svoj prvi zvitek
konoplje ter bila tako omamljena, da sta se neumno smejala, dokler se
nista oba polulala v hlače. William je imel do konoplje smešen odnos.
V knjigi Džanki, ko je bil v zgodnjih tridesetih letih, je bil do konoplje
še malce negativen. Vendar pa sem v 23ih letih najinega poznanstva ugotovil,
da je konopljo vedno imel za koristno zdravilo. Ko pogledamo njegova pisma
iz Tangerja, ki jih je sredi tridesetih let pisal pesniku Ginsbergu, lahko
preberemo:"Pravkar potegnil za prsi gospodično Zeleno in sem poln idej."
Konopljo je imenoval Miss Green (gospodična Zelena).
HT: Je kadil redno?
G: Je, če je le bilo možno.
HT: Je bil kdaj aretiran zaradi konoplje?
G: Aprila 1949 so ga v New Orleansu aretirali skupaj z nekimi fanti v
avtu, ki so ga zasledovali policaji s pomočjo nekih drugih odvisnikov.
Policaji so mu nato premetali hišo in našli nekaj konoplje, pušk in mogoče
celo malo heroina
tako da moram na to vprašanje odgovoriti pritrdilno.
HT: Lahko poveste kaj o njegovi kratki karieri vzgajanja
konoplje?
G: Res je v vzhodnem Texasu gojil konopljo na majhni farmi med New Weaverlijem
in Cold Springom. V lasti je imel 99 juter zemlje. Konopljo je sadil,
vendar ni natančno vedel, kako jo gojiti, možno pa je tudi, da ni imel
dobrih semen. William in Joan, njegova žena, sta poslala po Herberta Hunckeja,
ki je prišel živet k njima na farmo in postal poljedelski delavec za njegovo
konopljo. Herbert je bil zadolžen tudi za to, da se je zapeljal v bližnje
mesto Houston, kjer je po vezah kupoval škatle Benzedrin inhalatorjev
za Joan. Tam je menda od nekih črncev kupil velik kozarec semen in tako
začel gojiti konopljo. Iskreno menim, da se nista dovolj potrudila, da
bi prišla do dobrih semen. Ko je prišel čas žetve, sta pridelek spravil
v kozarce in se odpeljala v vzhodni Texas. Kasneje tudi v New York, vendar
tudi tam nihče ni hotel njegove konoplje. Bil je zelo razjarjen in na
koncu je, tako kot v knjigi Džanki, vse skupaj opustil.
HT: William je v bistvu napovedal vojno proti drogam,
še preden se je sploh začela. Kje je prvič pisal o narkotikih, ki jih
izrabljajo kot izgovor za vzpostavitev mednarodne policijske države?
G: Mislim, da je to bilo na zadnjih straneh Džankija, ki je bil izdan
leta 1953.
HT: Ali je kdaj govoril o kreativni plati uporabe konoplje?
G: Absolutno. Kot sem že rekel, v pismih pravi: "Pravkar potegnil Miss
Green in, človek, letim!"
HT: Je torej redno ustvarjal pod vplivom konoplje?
G : Resnično skoraj vedno. V Tangerju je kadil hašiš, pomešan s tobakom.
Ko je bil v Londonu, kar je trajalo kar nekaj let (1960 do 1973), je dlje
časa imel recept za konopljin ekstrakt, ki ga je dobival v lekarni. V
glavnem je dobival hašiševo olje. Neprestano je uporabljal konopljo pri
svojem delu.
HT: Je kadil do konca svojega življenja?
G: Seveda.. Ko je imel avgusta 1997 usodni srčni infarkt, je smrt, ki
je prišla naslednji dan, pričakal z vodko in zvitkom konoplje. Kar mislim,
da je dobro. Z drugimi besedami je smrt prišla kot strela z jasnega, tako
da je do zadnjega počel stvari enako kot prej. Ponosen sem nanj. Skozi
celo življenje je bil potrjen kanabinofil, vse do dne, ko je umrl. Menil
je, da gre za popolnoma dobrodejno drogo, ki je zelo uporabna tudi kot
stimulans za kreativnost.
HT:
Nekdo mi je rekel, da je imel poseben recept za hašiševe bonbone ali nekaj
podobnega?
G: Res se je kar v nekaj pogledih imel za velikega kuharja. Rad je pripravljal
jedi, ki so včasih potrebovale cel dan, preden jih je pripravil in so
navadno bile užitne. Kar zadeva vaše vprašanje, pa mislim, da je šlo za
karamele. Imel je posebno metodo čiščenja konoplje, ki jo je nato še posušil
na vročini, da si jo lahko zdrobil v fin, zelen prašek, ki ga je nato
dodal znamenitim Betty Crockerjevim karamelam. Morda to niso bile najboljše
karamele, so pa nedvomno bile najbolj učinkovite.
Prevedla: Andreja
Vse pravice pridržane Konoplja.org
Elektronska pošta:
