Konoplja in duhovnost

 Terence McKenna pripisuje psihotropnim rastlinam kot je kanabis, veliko lastnosti, s katerimi bolj običajni zagovorniki duhovnosti opremljajo Boga. McKenna, gojitelj šamanskih rastlin in najvidnejši zagovornik psihedelične izkušnje, kar jih poznamo dandanes, je pristaš teorije, da so halucinogene rastline medij množičnega prenosa informacij iz kraljestva rastlin do človeškega rodu. Takole piše: "Vse miselne funkcije, ki jih povezujemo s človečnostjo, vključno s spominom, domišljijo, jezikom, poimenovanjem, magično govorico, plesom in religioznim občutjem, bi lahko nastale iz interakcije s halucinogenimi rastlinami."

  Kakorkoli mikavne so že njegove vizije - zato, da bi sledili duhovnemu sožitju ljudi in konoplje, ki sega deset tisoč let v preteklost, do takrat, ko so lovci in nabiralci starega sveta naredili prvi korak k poljedelstvu, vam ni treba v kompletu kupovati McKenninih zamisli. Po mnenju znanstvenikov je konoplja ena prvih poljedelskih kultur, toda znanstveni pisec Carl Sagan domneva, da je njena raba za spreminjanje zavesti še starejša. V Rajskih zmajih Sagan omenja, da se, po izkušnjah prijatelja, ki je obiskal ta plemena, pigmejski lovci in nabiralci omamljajo z marihuano pred zalezovanjem plena, še raje pa, kadar jih čaka naporno delo. Ta rastlina je edina poljščina, ki jo gojijo, in za katero pravijo, da jo uporabljajo od pradavnine. "Prav bizarno bi bilo," meni Sagan, "ko bi bilo gojenje konoplje v zgodovini človeštva zaslužno za izum poljedelstva in s tem za civilizacijo."

  Podobno kot McKenna in Sagan tudi veliko zgodovinarjev domneva, da je bil vpliv kanabisa na zavest odkrit kmalu po tem, ko so praljudje odkrili rastlino samo. Ljudje iz davnine so svobodno preizkušali rastline iz svojega okolja, ki bi se lahko izkazale za vir hrane. Potemtakem so morali kmalu ugotoviti, da ta hitro rastoča zel ne polni samo njihovih želodcev.

  Konopljine svete vloge v zgodovini človeštva pa verjetno ne morejo razložiti le srečna naključja. Veliko verskih učenjakov meni, da so se naši predniki od rastlin samoumevno nadejali razkritja skrivnosti nebes. Rastline od zgoraj črpajo vlago, od spodaj pa se hranijo s prstjo. Kot take so jih naši predniki morda imeli za očitne posrednike med nebesi in zemljo in tako za popoln ključ do božjih skrivnosti. Zaradi konopljine vsestranske uporabnosti pa je bila morda prav ona prva na vrsti.

  Kakor smo že omenili v enem prejšnjih poglavij, je kitajski cesar Shen Nung pred skoraj pet tisoč leti priporočal konopljo kot lek proti malariji, zaprtju, revmatičnim bolečinam, raztresenosti in za blažitev ženskih težav. Tisti, ki so razumeli njeno vsestransko zdravilnost, so verjetno vedeli tudi za njeno zmožnost, da oplemeniti zavest, čeprav je najverjetneje, da so te skrivnosti prvi odkrili šele kitajski šamani in samostanski adepti. Če je verjeti knjigi, ki jo je založila s kanabisom prežeta Etiopska zionska koptska cerkev, spis taoističnih svečenikov iz 5. st. pr. n. š. priča, da so kanabis uporabljali "čarodeji, ki so ga mešali s ginsengom, da bi pomaknili čas naprej in odkrili, kaj se bo dogajalo v prihodnosti." Ohranila so se tudi starodavna svarila, da bodo halucinacije ("videli boste peklenščke") trpinčile tiste, ki se bodo preveč vdajali mafenu ali "sadežu konoplje", dolgotrajna raba pa naj bi vseeno pomagala pri "pogovorih z duhovi in razbremenila telo."

  Najstarejši specifični dokaz o uživanju konoplje v duhovne namene prihaja iz Indije. Indijsko nabožno besedilo Atharva veda, ki je nastalo približno leta 1400 pr. n. št. in vsebuje še veliko starejše spise, omenja sveto travo "bhang", s pomočjo katere se lahko pogovarjaš s Šivo, božanstvom duhovnega razsvetljenja indijske svete trojice. Besedilo roti sveto rastlino, naj "nas reši pred nadlogami" in "zaščiti... pred boleznimi in vsemi demoni." Po indijskem izročilu je rastlina bhang nastala, ko so bogovi, namesto da bi uporabili metlico, stepali nebeški ocean kar z Mount Mandaro. Kaplja nektarja se je polila po zemlji in na tem mestu je pognala konoplja. Od 10. st. so ta nektar iz bhanga - božji dar, ki sta ga posebno cenila Indra in Šiva - imenovali Indracana. Do leta 1300 pr. n. št. je konopljo, za zabavo ali v religiozne namene, uživala že vsa Indija.